Prva dva primera uporabe v Sloveniji sta prispevali šoli, ki sta se spomladi 2012 udeležili natečaja Poganjki projektov, ki ga je organiziral Giorgio Bensa, v sodelovanju z PMI NIC in PMI Slovenija.
PoŠ Podkraj, Col – projekt MOJE ROKE
Oš Hrpelje – projekt PRETEKLOST
Pogovor z učiteljicama, ki sta sodelovali na prvem natečaju Poganjki projektov
Kaj sem se naučila iz te izkušnje?
Katja Turk Medvešček: Izkušnja vodenja projekta in seznanjanja najmlajših učencev z njim, je bila zame poučna in zanimiva. Učiteljice prvih treh razredov devetletke pri načrtovanju svojega rednega dela upoštevamo celosten pogled otrok v tem razvojnem obdobju, zato povezujemo – integriramo različne vsebine na način, ki je otrokom blizu. Pri projektnem delu Moje roke smo naše načrtovanje gradili zelo usmerjeno, premišljeno, po korakih do točno določenega cilja. Od priprave materialov prek vseh faz projektnega dela do končne razstave, saj smo zaključili projekt spoznavanja in ustvarjanja s svojimi rokami s postavitvijo in otvoritvijo razstave.
Pozitivno me je presenetil odnos otrok do aktivnega sodelovanja v projektnem delu, saj so bili motivirani, zagnani in polni idej. »Nevihta idej« se jim je zdela zelo smešna in hkrati za vsakega posameznika pomembna, ko so lahko brez ovir izražali svoje želje pred drugimi. Navdušila jih je časovnica projekta, pri kateri so potrebovali največ usmerjanja učitelja, saj časovna orientacija šest in sedemletnikov ni še popolnoma razvita. Všeč jim je bila rdeča puščica, ki so jo premikali proti končnemu cilju. Učenci so drug drugega spodbujali in se opominjali, če kdo ni opravil svoje naloge. Ob otvoritvi razstave smo bili deležni velikega veselja in navdušenja ter ponosa o opravljenem delu s strani učencev. Naučila sem se, da tudi najmlajši otroci dobro sodelujejo, ob ustreznem vodenju aktivno načrtujejo in soustvarjajo projekt. Med otroki so izstopali posamezniki, ki imajo poudarjene voditeljske sposobnosti, in bi jih pri rednem šolskem delu težje odkrila.
Suzana Godina Jelušič: Med pridobljenimi izkušnjami bi izpostavila tri stvari:
– »načrtno načrtovati«,
– spremljati projekt (sprotno spremljanje, semafor),
– evalvacija.
Poleg tega sem spoznala tudi, kako pomembno je ob omejenem času za izvedbo, načrtovanje projekta. Izkušnja mi je približala tudi vlogo »biti manager« in potrdila pomembnost prevzemanja odgovornosti za izvajanje dela.
Kateri je bil najtežji trenutek, kateri najbolj smešen?
Katja Turk Medvešček: Najtežja faza za vodje projekta – učiteljice, je bila faza »Drevo aktivnosti«. Premišljeno in jasno definirati posamezne izdelke z mislijo o njihovi postopni uresničitvi. Veliko sem razmišljala o načinu predstavitve projektnega dela otrokom, a kljub začetnim težavam in negotovosti, so otroci dobro razumeli in se aktivno ter nekateri samoiniciativno vključevali v delo. Najbolj zabavno je bilo ustvarjanje z različnimi materiali, ki so jih otroci preizkušali in se čudili svojim stvaritvam – oblikovali smo žice, glino, tiskali – packali s prstki…Vedno ni šlo vse po načrtu, a bilo je pestro in ustvarjalno. Izjemno so uživali, ko so sošolcem predstavljali »čudežne škatle«. To je škatla, v katero sežeš z roko in poskušaš s tipom ugotoviti, kaj je v njej.
Suzana Godina Jelušič: Najtežji je bil začetek (kako, kaj), saj je bil prisoten strah in negotovost. Najbolj smešno in zabavno za otroke pa je bilo kopanje zaklada.
Ali bi lahko naredila vse sama?
Katja Turk Medvešček: Ne, saj je bil cilj našega projekta razstava različnih izdelkov, ki so jih ustvarjali prav vsi otroci. Najmlajši učenci so potrebovali veliko usmerjanja in vodenja po posameznih fazah, a brez njihovega aktivnega sodelovanja in spodbujanja ne bi mogli doseči cilja.
Suzana Godina Jelušič: Vsekakor ne, delo si je bilo potrebno razdeliti (tako med učitelji, kot med učenci). Dobrodošla je bila tudi moralna podpora mentorja iz združenja PMI.
Kaj bi lahko naredila bolje? Kaj bi naslednjič spremenila?
Katja Turk Medvešček: Ugotovila sem, da je obdobje enega meseca, kolikor je trajal naš projekt, za majhne otroke precej dolgo, zato se bi naslednjič odločili za krajši čas. Več časa bi lahko posvetila temeljiti pripravi in premišljeni izbiri teme. Projektno delo bi lahko vključila v letno delavno pripravo, kjer bi obdelala določeno vsebino z učnimi cilji v skladu z učnim načrtom ali bi projektno delo uporabila pri izvedbi dni dejavnosti v devetletni šoli.
Suzana Godina Jelušič: Omejila bi se na manj ciljev in izdelkov (verjetno bi izbrala le enega in samo tistega dobro obdelala), da bi tako v omejenem času trajanja natečaja realizirali vse »izdelke«. Projektu bi tudi namenila še kakšno dodatno uro.
Kašen se vam zdi učni pripomoček »Poganjki projektov«?
Suzana Godina Jelušič: Učni pripomoček »Poganjki projektov« je nazoren in pregleden, predstavljeni so konkretni primeri, ni »nabit« z nepotrebnimi informacijami, postopno usmerja potrebne aktivnosti za uresničitev projekta. Smiselno bi bilo priročniku dodati kartice s koraki in miselnimi vzorci, ki smo jih ločeno dobili. Na uvodnem izobraževanju več časa posvetiti proučevanju primerov.
Ali imate še kakšno sporočilo za PMI Slovenija oziroma za svoje kolege učitelje?
Katja Turk Medvešček: Metoda projektnega vodenja je odlična motivacija za učence, ki jih povezuje, spodbuja in hkrati pripravlja na metode dela, ki jih bodo potrebovali v svojem poklicnem življenju ne glede na položaj v podjetju. Smiselno jo je uvajati v vse stopnje šolanja – od prvih izkušenj najmlajših učencev do aktivnih samostojnih izvedb manjših projektov v zaključnih razredih osnovne šole.
Suzana Godina Jelušič: Morda bi poudarila, da smo projekt izvajali v okviru rednega pouka, sicer pri različnih predmetih, a ni predstavljal dodatnega dela. Cilje projekta sem povezala z učnimi cilji letošnjega leta.
V združenju PMI Slovenija, smo hvaležni sodelujočima učiteljicama, da sta se poglobili v gradivo »Poganjki projektov« in z uspešno izvedenima projektoma prinesli prve primere uporabe v Sloveniji. Prav tako se zahvaljujemo ravnatelju Ivanu Irglu iz OŠ Col in Janji Babič iz OŠ DBB Hrpelje za podporo, ki sta ju izkazala učiteljicama. Otroke pa smo nagradili z ogledom kino predstave v Ljubljani oziroma v Kopru, kamor so jih peljale njihove učiteljice. Seveda jim želimo, da bi tudi v prihodnje s pomočjo gradiva »Poganjki projektov« izpeljali še veliko projektov, ki naj jim prinesejo veliko veselja pri doseganju novih rezultatov.
Jana Babra, PMP